Evropska unija se v zadnjih letih vse bolj predstavlja kot pomemben geopolitični igralec, vendar se ob tem pojavlja vprašanje, ali je njena zunanja politika dovolj enotna, usklajena in skladna s pristojnostmi, ki jih določajo evropske pogodbe. Posebej pogosto je v ospredju predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je v času svojega mandata prevzela izrazito vidno vlogo pri številnih zunanjepolitičnih vprašanjih.
Kritiki menijo, da se je vpliv predsednice Evropske komisije povečal precej bolj, kot bi bilo pričakovati glede na tradicionalno delitev pristojnosti znotraj Evropske unije. Pri tem pa je treba razlikovati med političnim vplivom in formalnimi pristojnostmi. Lizbonska pogodba namreč določa razmeroma zapleten sistem, v katerem imajo države članice, Evropski svet, Svet EU, Evropska komisija in visoki predstavnik za zunanje zadeve različne naloge.
Po evropskih pogodbah velja načelo prenosa pristojnosti, kar pomeni, da lahko EU deluje le na področjih, za katera so države članice pristojnost prenesle na evropsko raven. Prav zunanja in varnostna politika je področje, kjer je vloga držav članic še posebej pomembna. Skupna zunanja in varnostna politika EU ima posebna pravila, pri njenem oblikovanju in izvajanju pa ima pomembno vlogo visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.
Lizbonska pogodba je položaj visokega predstavnika dodatno okrepila. Ta oseba je hkrati podpredsednik Evropske komisije in predseduje Svetu za zunanje zadeve. Namen takšne ureditve je bil predvsem zagotoviti večjo usklajenost evropske zunanje politike.
Prav tu se pojavlja ena od ključnih dilem. Evropska komisija ima pomembne pristojnosti na področjih trgovine, razvojne pomoči, humanitarne pomoči in drugih oblik zunanjega delovanja EU. Skupna zunanja in varnostna politika pa ima drugačen institucionalni okvir. Evropska zakonodaja jasno ločuje različna področja zunanjega delovanja in določa različne postopke odločanja.
Ursula von der Leyen je že ob začetku svojega prvega mandata zagovarjala bolj geopolitično usmerjeno Evropsko komisijo. V svojem programu je poudarjala potrebo po močnejši, bolj enotni in bolj strateški vlogi EU na svetovnem prizorišču. Zavzemala se je tudi za učinkovitejše odločanje na področju zunanje politike in za zmanjšanje omejitev, ki jih povzroča načelo soglasja držav članic.
Takšna politika ima svoje zagovornike. Po njihovem mnenju EU v času velikih geopolitičnih sprememb potrebuje močnejše vodstvo in hitrejše odzivanje. Če bi morala vsaka država članica vedno nastopati povsem samostojno, bi bila EU lahko manj učinkovita pri odzivanju na mednarodne krize, gospodarske pritiske in varnostne izzive.
Na drugi strani pa opozorila kritikov niso brez podlage. Če se politični vpliv institucij povečuje hitreje od formalnih pristojnosti, se lahko pojavi vprašanje demokratične odgovornosti. Države članice so namreč tiste, ki so z evropskimi pogodbami določile meje pristojnosti institucij EU. Zato mora biti vsaka širitev vpliva podprta z jasnim pravnim temeljem.
Problem dodatno otežuje dejstvo, da zunanja politika EU ni enotno področje. EU ima številne instrumente zunanjega delovanja – od diplomacije in trgovinske politike do sankcij, humanitarne pomoči, razvojnega sodelovanja in varnostnih misij. Zaradi tega lahko javnost težko loči, katera institucija je za določeno odločitev dejansko pristojna.
Vse pomembnejše vprašanje je zato, ali EU potrebuje močnejšo skupno zunanjo politiko ali predvsem jasnejšo delitev odgovornosti. Več evropskega sodelovanja samo po sebi ni nujno problematično. Težava nastane, če državljani in države članice ne vedo več, kdo sprejema posamezne odločitve in kdo mora zanje politično odgovarjati.
Evropska unija bo v prihodnjih letih verjetno prisiljena odgovoriti prav na to vprašanje. Če želi nastopati kot globalna sila, potrebuje enotnost, vendar mora biti ta enotnost združljiva z evropskimi pogodbami in demokratičnimi postopki. Kritika vpliva Ursule von der Leyen zato ni nujno zgolj osebno vprašanje, ampak širša razprava o tem, kakšno Evropsko unijo si želijo njene države članice.
Bolj kot vprašanje, kdo ima največ političnega vpliva, je pomembno vprašanje, kje so meje tega vpliva. Jasna pravila, pregledno odločanje in odgovornost institucij so ključni za zaupanje državljanov. Če EU želi govoriti z enim glasom, mora biti hkrati jasno tudi, kdo ima pravico ta glas oblikovati in na podlagi katerih pristojnosti.
Prav zaradi tega bo razprava o prihodnosti evropske zunanje politike ostala ena pomembnejših političnih tem. EU potrebuje učinkovito zunanjo politiko, vendar tudi jasno institucionalno ravnotežje. Močnejša Evropa je lahko cilj, vendar mora biti njena moč utemeljena na pogodbah, soglasju držav članic in demokratični odgovornosti.
Leave a Reply